Egor, pozdravljen. Si že uspel prevzeti Vasiliso iz vrtca? je vprašala z glasom, v katerem se je čutila napetost, kot bi ji srce vsak trenutek lahko poskočilo iz prsnega koša.
Jaz? Ne. Zakaj pa bi jo moral jaz? je odvrnil mož, kot da odgovarja na vprašanje, ki sploh ni bilo namenjeno njemu.
Pa kdo potem, Egor? Saj sem ti zjutraj povedala, da bom ostala dlje v službi. Projekt moram oddati v petek, preprosto ne zmorem vsega sama.
Tudi jaz imam svoje delo. Slikopleskar še ni prišel, čakam ga. Rekla si, da boš zamudila, ne pa da naj grem po otroka.
Nisi me razumel, je odvrnila Vasilisa in prekinila klic.
V velikem panoramskem oknu pisarne so se zrcalile večerne luči Moskve. Nekatere so sijale enakomerno, druge so migljale in ugašale. Vasilisa si je z rokami segla v lase, stresla glavo in globoko izdihnila. Ura je kazala pet minut do sedmih. Že petič v enem mesecu starša nista uspela pravočasno priti po sina pred zaprtjem vrtca.
Sergej Matvejevič, dober večer, je poklicala znano številko. Še vedno sem ujeta v prometu. Cesta je popolnoma zabasana.
Ne skrbi, takoj grem po Artjoma, je odgovoril miren glas na drugi strani.
Sergej Matvejevič je bil Vasilisin daljni sorodnik. Živel je v majhnem enosobnem stanovanju tik ob vrtcu. Pred letom dni, ko je njen sin dobil mesto v vrtcu daleč od doma, se je spomnila upokojenca, ki je pet let delal v tej ustanovi. Z veseljem je privolil v pomoč in zahvaljujoč njemu je Artjom lahko obiskoval vrtec v bližini doma.
Prvič je Vasilisa res zamudila zaradi prometnega zastoja in ga prosila za pomoč. Nato se je to začelo ponavljati.
Sergej, ki že dolgo ni obiskal svojega nekdanjega delovnega okolja, je bil vesel vsake priložnosti za druženje z otroki. Še posebej pa ga je razveseljevalo druženje z Artjomom. Deček je bil miren, prijazen in vedno nasmejan, zato je starcu skupni čas pomenil veliko.
Vrtna vrata so zaškripala, kot da pozdravljajo starega znanca. Sergej je hitro odprl zunanja vrata, nato še druga. Iz notranjosti ga je objel prijeten vonj domače hrane.
V majhnem preddverju je za mizo sedel varnostnik. Pred njim je bil računalnik.
Matvejič, pozdravljen. Spet te je kamera pri vratih prva opazila, se je pošalil Genadij. Spet zamujaš.
Ne jezi se, Gena, je zamrmral Sergej.
Pogled pa je imel ves čas usmerjen v Artjoma, ki je sedel na majhnem kavču in opazoval uro.
En škorenj sem našel, drugega pa še iščem. Rokavice sem moral posušiti na radiatorju, se je pošalil Sergej.
Moral bi se pripraviti prej. Fant te čaka, ga je dražil varnostnik.
Živjo, dedek Sergej, se je nasmehnil otrok.
Pozdravljen, Artjomček, ga je pobožal po glavi. Daj si kapo na glavo, greva domov. Rokavice so pripravljene.
Sergej je prijel dečka za roko in skupaj sta stopila na ulico. Topla otroška dlan je ogrela starčevo roko in ga spomnila, kako dolgo je bil sam.
So te danes prej spustili domov? je vprašal.
Vzgojiteljica je morala k zobozdravniku, jaz pa sem bil že pripravljen za odhod, je odgovoril Artjom.
Kaj ste danes počeli zanimivega?
Iz plastelina smo izdelovali snežaka, se je zasmejal deček. Ne razumem pa, zakaj ne Dedka Mraza. Saj se pripravljamo na novo leto.
To pomaga razvijati spretnost prstov, je pojasnil Sergej.
Mami spet zamuja, je žalostno pripomnil Artjom.
Ujela jo je gneča na cesti. Poklicala je in kmalu pride, ga je pomiril starec.
Ko se je deček umiril, je še močneje stisnil njegovo roko.
Včasih sta starše čakala na otroškem igrišču, pogosteje pa sta odšla v Sergejevo stanovanje. Artjom je bil navdušen nad številnimi starimi predmeti, ki jih je lahko prijel v roke. Doma mu tega niso dovolili, ker je bilo vse dragoceno in občutljivo.
Pot od pisarne do vrtca je običajno trajala okoli štirideset minut, zvečer pa so prometni zastoji skoraj vedno podaljšali pot.
Tako mi je nerodno pred vami, Sergej Matvejevič, je rekla Vasilisa, ko je sina oblačila za odhod.
Nič hudega. Popijeva čaj, malo se igrava in čas hitro mine, je odgovoril upokojenec.
Vasilisa je bila živčna. Otroka je nenehno priganjala, on pa je potrpežljivo prenašal njeno razdraženost.
Ko sta prišla domov, je Artjom že stal na hodniku, Egorja pa še vedno ni bilo.
Si lačen? je vprašala.
Ne. Večerjal sem v vrtcu, pri dedku Sergeju pa sem pil čaj.
On ni tvoj dedek! je ostro odvrnila. Imaš dedka Sašo in dedka Vovo. Samo daleč stran živita.
Kje pa sta? Zakaj nikoli ne prideta? je vprašal deček.
Vprašanja so jo spravljala ob živce. Nenadoma je povzdignila glas.
Artjom si je z rokami pokril ušesa in se umaknil v svojo sobo.
Ko je zvečer prišel domov Egor, se je vsa njena jeza izlila nanj.
Ni treba kričati. Slišim te celo ob sedmih zjutraj. Če ti je službe preveč, lahko delaš od doma, jo je skušal pomiriti.
Ali pa ti daš odpoved in ostaneš doma? ga je izzvala.
En mesec bomo še nekako preživeli z mojimi strankami. Potem pa bomo verjetno jedli samo testenine, je odvrnil.
